Tudi vi niste nadarjeni za pisanje?

Na vrata potrkata nemoč in potrtost.

In možgani, ki so glede pisanja v popolni blokadi, nam začnejo šepetati. Tega ne znaš, pravijo. Nimaš daru za to. Eni stresajo besede kot iz rokava, tebi pa ne gre. Ti nisi za to. Itak tega, kar boš napisal, nihče ne bo bral. In če bo že bral, nihče ne bo kupil, kar ponujaš.

Kaj nam to naredi?

Začnemo se sabotirati.

Možgani ne ločijo med tem, kar je res, in med tem, kar si mislijo, da je res. Če si mislimo, da smo obupno nenadarjeni za pisanje ali celo za prodajo prek pisane besede, bomo temu brezpogojno verjeli. In potem bomo začeli verjeti, da ne moremo napisati ničesar, kar bi naše kupce pritegnilo v nakup.

Kaj je najbolj odvratna laž, ki si jo lahko povemo.

Zakaj? Ker smo v resnici zelo nadarjeni? Nimam pojma, koliko ste vi nadarjeni za pisanje … in to sploh ni bistveno.

Nadarjenost je izgovor.

Nadarjenost je izgovor za neuspeh. Ko nekdo ne doseže rezultata, ki ga je pričakoval, lahko reče, da zato ni nadarjen. To ga pomirja – zdaj se mu ni treba več truditi, saj je jasno, da je zanj nemogoče uspeti na tem področju.

Koliko tednov smo dali svojemu otroku časa, da se nauči hoditi … preden smo mu rekli “Prenehaj, to ni zate! Tega ne boš nikoli znal, ker nisi nadarjen za to!” …?

Seveda mu tega nismo rekli.

Prav tako mu nismo tega rekli, ko se je učil govoriti.
Ali takrat, ko se je učil voziti kolo.
Tega mu nismo rekli, ko se je učil brati. In ko se je učil pisati.

Torej lahko nehamo te neumnosti govoriti tudi sebi. Smo človek izjemnih potencialov, ki jih lahko delimo sebi in drugim. Smo edinstvena stvaritev vesolja, ki lahko naredi vse, kar si resnično želi.

Zakaj torej ne moremo ničesar napisati?

Resnica je šokantno preprosta.
To, da ne moremo pisati, ni rezultat nenadarjenosti.

To samo pomeni, da ne vemo, o čem bi pisali. Samo to.

Ne vemo, o čem bi pisali … in če bi vedeli, bi pač o tem pisali. Če vam rečem, da napišite kaj o vaši prvi ljubezni, bi nekaj napisali, kajne? Vedeli bi, o čem pisati.

Ko pišemo kupcem, pa nas blokira strah, da bomo dolgočasni, nerazumljeni, zasmehovani ali prezrti.

Kar nas pripelje do požarnega alarma.

Res je. Požarni alarm nikogar ne dolgočasi, vsi ga razumemo, nihče ga ne zasmehuje ali prezre. In vsi smo mu hvaležni, da nas opozori.

Požarni alarm ni le pritegovanje pozornosti. Pritegniti pozornost je precej preprosto, veliko težje pa je pozornost – in kupca – voditi do nakupa.

Požarni alarm nas opozori, da imamo težavo. Ne ustvari je, le opozori nas nanjo, da jo lahko rešimo. In ker zdaj vemo, kakšna težava nas pesti, vemo tudi, kaj narediti. Premaknemo se. Tečemo ven iz stavbe, na varno, kjer ni težave.

Kar je natanko to, o čemer moramo pisati svojim kupcem.

Obstaja tema, ki ji bo kupec vedno prisluhnil.

To je njegova težava. Nekaj, kar ga omejuje, moti, boli ali celo ogroža. Ljudje smo navajeni, da se pred problemi ščitimo tudi tako, da si jih ne priznamo. Dokler ne zazvoni požarni alarm. Potem tečemo proti rešitvi.

Kakšno težavo rešuje naša storitev ali izdelek?

Razmislimo, preden se lotimo pisanja. Potem izberimo najbolj perečo med njimi, tako, ki bi si jo kupec najraje želel rešiti.

Zdaj začnimo pisati. Za to ste nadarjeni, verjemite mi. Začnimo opisovati težavo, ki jo ima vaš bralec. Potem mu pokažimo, zakaj jo mora rešiti. In za tem mu predlagajmo rešitev.

Zdaj vemo, o čem pisati, kajne? No, začnimo. Naj zapokajo členki in naj zaigrajo prsti po tipkovnici!

Tooo!