Božična zgodba o trženju in miru v duši

Pozornost je eno najdragocenejših premoženj, kar jih imamo. Od nje je odvisna naša sreča, samozavest, mir v duši, naše finančno blagostanje, kariera, odnosi z drugimi, praktično vse. Pozornost je kot snop svetlobe iz baterije – kamor jo usmerimo, tam vidimo, drugje pa ne. V karkoli dlje časa usmerjamo pozornost, v tem se izmojstrimo.

Težava je v tem, da večine pozornosti ne usmerjamo mi sami. Usmerjajo jo drugi.

Vsak dan gledamo televizijo, beremo časopise in se o tem pogovarjamo z drugimi. Od vsepovsod vsrkavamo oglase in dramatične novice. Resničnost nam je predstavljena kot igra. Vznemirja nas in nenehno preplavlja z adrenalinom. Ustvarja nenehen hrup, ki se mu dnevno posvečamo.

Vse to je vojna za našo pozornost. Vsak članek, prispevek ali oglas poskuša zavzeti kos naše pozornosti. In pri tem so zelo uspešni.

Tako uspešni, da tega ne vidimo. Poželjivo srkamo vsakodnevno dozo adrenalinskih novic. Občutek imamo, da delamo nekaj koristnega zase. Informirani smo, vemo, “kaj se dogaja”. Pa še zabavamo se. Ne pa tako kot tisti čudaki, ki sploh nimajo televizije, ki ne berejo časnikov in ki nimajo pojma o svetu.

Pozornost pa je mati zavedanja. Manj, ko imamo pozornosti, manj se zavedamo sebe. To rodi občutek praznine in nesrečnosti. Manj razmišljamo. Saj tudi ni treba. Novičarji in oglaševalci nam povejo, kaj je treba misliti in kaj narediti. Srečo lahko spet pridobimo z nakupom, šepetajo. Nov avto ali mobilnik ali tablica čokolade bodo zapolnili praznino in v življenje prinesli radost.

In radost res pride! Za hip ali dva. Nato pa še večja praznina. To počasi ubija samozavest in uničuje mir v duši. Vedno večja praznina zahteva vedno več zapolnjevanja z nakupi in adrenalinskimi novicami, ki jih ponosno delimo bližnjim in znancem – prav tako ranjenim dušam, ki so jim posrkali večino pozornosti.

Začarani krog se nadaljuje, dokler po nekaj letih ali desetletjih ne postanemo popolni potrošnik. Brezdušni stroj za nakupovanje. Daljinsko vodena denarnica. Mokri sen kapitalizma.

Zelo mali otroci nimajo teh težav. Sami usmerjajo svojo pozornost. Premorejo samozavest, o kateri večina odraslih lahko le sanja. V sebi nosijo mir. Na žalost ne za dolgo, živijo pač z nami.

Zdi se, da nekateri mir v duši imenujejo “bog”. Nemirni iščejo boga celo življenje, na najbolj oddaljenih koncih planeta. Ko najdejo mir v duši, davno pozabljeno osredotočenost, uravnoteženost, samozavest in radost … temu rečejo, da so našli boga. Za vse našteto potrebujemo pozornost.

Jutri bo božični večer. Želim vam, da kradljivcem pozornosti pokažete srednji prst. Ne potrebujete informacij, novic in oglasov. Obilje pozornosti, ki vam bo ostala, usmerite vase. Posvetite se sebi in najbližjim, v popolnosti in brez motenj.

Morda najdete … božiča. Tega vam želim.