Božična zgodba o trženju in miru v duši
Pozornost je eno najdragocenejših premoženj, kar jih imamo. Od nje je odvisna naša sreča, samozavest, mir v duši, naše finančno blagostanje, kariera, odnosi z drugimi, praktično vse. Pozornost je kot snop svetlobe iz baterije – kamor jo usmerimo, tam vidimo, drugje pa ne. V karkoli dlje časa usmerjamo pozornost, v tem se izmojstrimo.
Težava je v tem, da večine pozornosti ne usmerjamo mi sami. Usmerjajo jo drugi.
Vsak dan gledamo televizijo, beremo časopise in se o tem pogovarjamo z drugimi. Od vsepovsod vsrkavamo oglase in dramatične novice. Resničnost nam je predstavljena kot igra. Vznemirja nas in nenehno preplavlja z adrenalinom. Ustvarja nenehen hrup, ki se mu dnevno posvečamo.
Vse to je vojna za našo pozornost. Vsak članek, prispevek ali oglas poskuša zavzeti kos naše pozornosti. In pri tem so zelo uspešni.
Tako uspešni, da tega ne vidimo. Poželjivo srkamo vsakodnevno dozo adrenalinskih novic. Občutek imamo, da delamo nekaj koristnega zase. Informirani smo, vemo, “kaj se dogaja”. Pa še zabavamo se. Ne pa tako kot tisti čudaki, ki sploh nimajo televizije, ki ne berejo časnikov in ki nimajo pojma o svetu.
Pozornost pa je mati zavedanja. Manj, ko imamo pozornosti, manj se zavedamo sebe. To rodi občutek praznine in nesrečnosti. Manj razmišljamo. Saj tudi ni treba. Novičarji in oglaševalci nam povejo, kaj je treba misliti in kaj narediti. Srečo lahko spet pridobimo z nakupom, šepetajo. Nov avto ali mobilnik ali tablica čokolade bodo zapolnili praznino in v življenje prinesli radost.
In radost res pride! Za hip ali dva. Nato pa še večja praznina. To počasi ubija samozavest in uničuje mir v duši. Vedno večja praznina zahteva vedno več zapolnjevanja z nakupi in adrenalinskimi novicami, ki jih ponosno delimo bližnjim in znancem – prav tako ranjenim dušam, ki so jim posrkali večino pozornosti.
Začarani krog se nadaljuje, dokler po nekaj letih ali desetletjih ne postanemo popolni potrošnik. Brezdušni stroj za nakupovanje. Daljinsko vodena denarnica. Mokri sen kapitalizma.
Zelo mali otroci nimajo teh težav. Sami usmerjajo svojo pozornost. Premorejo samozavest, o kateri večina odraslih lahko le sanja. V sebi nosijo mir. Na žalost ne za dolgo, živijo pač z nami.
Zdi se, da nekateri mir v duši imenujejo “bog”. Nemirni iščejo boga celo življenje, na najbolj oddaljenih koncih planeta. Ko najdejo mir v duši, davno pozabljeno osredotočenost, uravnoteženost, samozavest in radost … temu rečejo, da so našli boga. Za vse našteto potrebujemo pozornost.
Jutri bo božični večer. Želim vam, da kradljivcem pozornosti pokažete srednji prst. Ne potrebujete informacij, novic in oglasov. Obilje pozornosti, ki vam bo ostala, usmerite vase. Posvetite se sebi in najbližjim, v popolnosti in brez motenj.
Morda najdete … božiča. Tega vam želim.
Dragi Bojan,
kradljivcem pozornosti sem že odavno pokazala srednji prst :) in se strinjam z Vami – osredotočenost, uravnoteženost, samozavest in radost lahko najdeš samo takrat ko se sam s seboj dogovoriš in skleneš da se boš tega tudi držal in ko se na to trdno odločiš in začneš tudi tako živeti, pretakaš to, sicer počasi ampak sigurno tudi na svoje bližnje, znance, poslovne partnerje in svet okoli tebe zares postane veliko lepši…
A vsemu s čem nas danes bombardirajo z vseh strani pa potem niti nimaš časa posvečati pozornosti in to tako al tako več ne vpliva nate…
in tako imaš božič prav vsak dan!:))))
Lep pozdrav iz Hrvaške iz Čakovca od Vaše zveste bralke in hvala na vsem korisnim nasvetom katere nam iz dneva v dan podarjate in želim Vam najprej veliko dobrega zdravlja, potem pa še vsega ostalega kar si sami zaželite v novem 2014. letu!
Spoštovani, Gospod Bojan,
Hvala za pismo “Božična zgodba o trženju in miru v duši”
P.S.
Popolnoma se strinjam z vsebino komentarja, Gospe Brigite iz Čakovca.
Hvala Brigita, za prijazne besede. Božič vsak dan – hehe, to je prava stvar! Naj se zgodi in traja.
Hvala tudi vam, Slavko. Srečno!
gospod Bojan,
vojno za mojo pozornost ste v članku “Božična zgodba o trženju in miru v duši” dobil. Dotakne se ravno prav. Čestitam.
Veliko dobrih zgodb in srečnih trenutkov v letu 2014 privoščim! greta
Hvala, gospa Greta. Srčno in srečno v 2014!
VOJNA ZA POZORNOST – zakaj pa bi sploh morala biti vojna ? To besedo bi lahko zamenjali z enostavnim stavkom – Izmenjava atomov znanja,ker to tudi smo, atomi, ki tvorijo celoto, da lahko sprejemamo in oddajamo informacija, takšne in drugačne, tako čustvene, kot racionalne, na nas pa je, kateri noti se bomo pustili zaigrati, bomo delili in sprejemali z emocionalne plati, ali z racionalne ? Katera je tista vodilnaa sila ? Je več racionalistov ali emocionalni ljudi, ki konstantno potrebujejo čustveno zapolnitev in jo iščejo v drugih potrebah, neosebnih, zunanjih produktih ? Smo marketinški svetovalci dejansko svetovalci, kaj ponuja produkt, ali olepševalci, ki dodamo čustva in zavijemo produkt v emocionalno oblekico, da se dotaknemo kupca ?
Hvala za vaš odgovor.
Gospa Aleksandra, beseda JE konj. Pomembno je, katero izberemo. Če izberemo manj primerno, pa naj bo še tako fizikalno točna, bralec ne bo razumel, verjel, zaupal in kaj naredil.
Strinjam se z vami, da gre za “izmenjavo atomov znanja”, vendar je to abstraktni izraz, ki terja razmislek in prevod v glavi. Če pa rečem “vojna”, je takoj vsakomur jasno, da gre za resen, neusmiljen boj z vsemi orožji. In to dandanes trženje tudi je. Ne moje trženje, ne vaše trženje, ampak Trženje tam zunaj, kot celota. Vanj se investira milijarde evrov, milijone ur in na tisoče najboljših strokovnjakov. Od njega je odvisna usoda podjetij, tudi največjih. Konkurenčni ponudniki se bodo med seboj pogrizli do kosti, da pridobijo pozornost bodoče stranke in da ji prodajo. Ja, to je vojna.
Na majhnem trgu, v mali panogi in znotraj malega podjetja tržniki tega ne občutimo kot vojno. Še lahko ohranjamo romantične predstave, da smo pripovedovalci zgodb, čustveni zdravilci ranjenih duš in vsakodnevnih težav, prevajalci banalnega v sveže, edinstveno in nenavadno. Kar dobro dene nam … in našim strankam.